"Prodoren in srdit ptičji krik je presekal tišino vročega poletnega dne. Ptica se je dvigala k modremu nebu. Za trenutek, dva, je lebdela v zraku. Ko je opazila na kamnu kačo, je pripravila za napad kljun, oster kakor britev. Toda kača je bila pripravljena. Dvignila je glavo z lahkotnim krožnim gibom in čakala. Ptica je besno napadala, a kača se ji je vešče izogibala. V nekem trenutku kača zaigra nemoč, da bi zvabila ptico bliže. Ptica nasede ukani. Kača skoči naprej in zarine strupene zobe v presenečeno ptico.

Medtem, ko se je bitka odvijala, so oči daoističnega filozofa pazljivo opazovale podrobnosti tega spopada. Občudujoč kačjo sposobnost, s katero se je z lahkoto izognila silovitemu, močnemu napadu ptice, je daoist začel preučevati njeno gibanje in ustvaril sistem samoobrambe, osnovan na kačjih gibih in principih YlN-YANG."

 

 

Tako nam govori ena izmed legend o nastanku veščine TAI JI QUAN. Daoistični modrec ZHANG SANFENG iz dinastije SONG, v 12.st., je na gori WUDANG opazoval opisani nenavaden boj med kačo in ptico. Zanj pravijo, da je imel pet hobijev: plesanje z mečem v mesečini, izvajanje figur v trdi temi, nočno plezanje v gorah pri močnem vetru, branje klasične literature v deževnih dneh in polnočno meditacijo.

V 16.st. je veščino TAI JI QUAN z njenim današnjim imenom poimenoval WANG ZONGYUE. Do takrat se je preprosto imenovala "veščina trinajst": osem različnih prijemov in pet smeri neba (poleg juga, vzhoda, zahoda in severa, še središče). Proti koncu dinastije MING (sredina 17.st.) pa se je veščina dokončno izoblikovala in ostala v ozkem krogu družine CHEN.

V nadaljnjih 300 letih se je razvilo pet poglavitnih šol, poimenovanih po priimkih njihovih ustanoviteljev: najstarejša šola je CHEN, sledi ji YANG, ki je nastala v 18.st., nato obe šoli WU v 19.st. in v 20.st. še najmlajša šola SUN. Izmed vseh je postala najbolj popularna šola YANG, ki je najbolj usmerjena v zdravotvorno in meditativno smer, ter je kot taka najbolj dostopna vsakdanjemu sodobnemu človeku.